Nataša Tič-Ralijan je s svojo predstavo Ana-Liza navdušila občinstvo. Razigrana, duhovita, sexi Analiza je prisrčno zabavala skoraj polno dvoarno. Pevec Blaž Drobnak je s svojim nastopom pričaral v dvorano pravo vzdušje. Obiskovalci so se prisrčno nasmejali Natašinim šalam in preživeli nepozaben večer. Bile smo odlične, saj smo uspele napolniti dvorano v tem prazničem času, ko se vsepovsod kaj dogaja. Akcija prodajmo vstopnice je torej uspela. Zakladničarka Mojca že pripravlja poročilo koliko denarja se je zbralo.
Poskušale bomo čimprej razdeliti denar med ljudi, ki resnično potrebujejo pomoč. In teh je zelo veliko. Zavedamo se, da je dosti bolj pompozno predati ček za nabavo dragega pripomočka ali kaj podobnega.To je seveda veliko bolj odmevno. . Toda Zarje hodimo okoli z odprtimi očmi in vidimo, da je vedno več malih ljudi, ki se utapljajo v revščini. To ni revščina, ki bije v oči, to je prikrita revščina, ki ubija. Naša pomoč bo predana v roke tistim, ki jo zares potrebujejo.

vZarje se pridružujemo humanitarni akciji na katero pozivamo tudi vse ostale Lios klube.

Julija je odličnjakinja II. gimnazije Maribor in se pri svojih rosnih 16. letih spopada s kruto boleznijo, pa kljub temu ni izgubila upanja in vere. Pomagajmo ji! Zarje smo Juliji namenile 500€ in apeliramo na vse Lions ter ostale dobrodelne klube ali posameznike, da pomagamo po svojih zmožnostih.

“Glej, tati: imam čudovito družino, s katero sem srečno preživela vseh 16 let … in če bom umrla, bom umrla srečna.” To so besede Julije Logar, ki je junija izvedela, da ima levkemijo. In te besede so spodbudile njeno prijateljico Matejo k iskanju pomoči za petčlansko družino, v kateri je zaposlen le oče.
Zrušil se ji je svet. Nikoli nisem nikomur nič naredila ali slabega želela; zakaj se je meni to zgodilo, se je spraševala.
Anita Logar, Julijina mati
Obup, strah, žalost – vse se je kopičilo
“Za vse je bil to seveda močan udarec, še posebej za njeno družino. Začeli so se temni dnevi v njihovem življenu. Obup, strah, žalost … vse se je kopičilo. Kot da to še ni dovolj, pa so tu še denarne težave. Mama je brez službe. Velikokrat jima finančno pomaga starejša sestra, ki pa že ima svojo družinico. Zaradi velikega udarca se zdi, kot da se je pri njih čas ustavil, a denar vseeno potrebujejo – še posebej zdaj. Njihovo življenje se je zaradi bolezni toliko spremenilo, da bi bilo treba prenoviti celotno stanovanje,” pravi Mateja. Z denarjem, ki ga je prispevalo podjetje Intereuropa, v katerem dela oče, so Juliji že prenovili sobo, a še vedno ostaja precej drugih stvari, denimo hrana in zdravila.
“O tem, kaj potrebujemo, še nisem veliko razmišljala. Najprej bi morali doma urediti prho namesto kadi. Včeraj ji je postalo slabo in je padla. Čeprav je stara 16 let, je zame pretežka, da bi jo nosila iz banje,” pravi Anita Logar. Če se odločite priskočiti na pomoč, lahko denar nakažete na naslednji TRR:
Julija Logar, Abanka Vipa d.d., Maribor: 0510 0702 5780 492
Mislili so, da je le nedolžen glavobol
Kaj točno se je zgodilo, nam je pojasnila Julijina mati Anita (Julija se namreč ni počutila dovolj močno za pogovor): “To se je zgodilo čez noč. Počutila se je slabo, imela je glavobole. Do takrat smo vse povezovali s šolo, ker se je morala precej učiti. Zaključevala je namreč prvi letnik. Šli smo na pregled in takoj so jo prepeljali v UKC Ljubljana, na hematoonkološki oddelek. Še isto noč je začela s kemoterapijo. Postavljena je bila diagnoza akutna limfoblastna levkemija pre-B.”
Kljub bolezni je prvi letnik druge mariborske gimnazije zaključila s prav dobrim uspehom. “Moram reči, da so ji v šoli kar prisluhnili,” pove Anita in doda, da sošolci ne vedo veliko o njenem trenutnem stanju, so ji pa pred začetkom počitnic podarili medvedka.
Optimizem kljub šoku
V odsotnosti Julijine zdravnice dr. Majde Benedik Dolničar nam je njena sodelavka dr. Lidija Kitanovski potrdila, da se deklica zdravi od junija dalje. Ravno zdaj se je za tri dni vrnila domov po več kot mesecu dni kemoterapije v Ljubljani. A že kmalu bo morala nazaj.
Julijine fotografije si lahko ogledate v galeriji.
“Zrušil se ji je svet, a je vseeno kar optimistična. Toda čaka jo še veliko bolečin zaradi kemoterapije. Po 33 dneh kostne in lumbalne punkcije pravijo, da zdravljenje napreduje. A zdaj smo morali imeti 14 dni premora, ker so bili stranski učinki kemoterapije prehudi. Bila je vsa rumena,” pove Anita.
Stalno je prisoten strah, kaj se bo zgodilo, ker veš, da moraš potem v najkrajšem času priti v Ljubljano.
Anita Logar
Nihče ne ve, kaj bo prihodnost prinesla nam
“Julija je velik borec, kljub svoji bolezni drži družino pokonci. Ne pokaže bolečine, čeprav trpi. Ona tolaži njih, ko ji gre na slabše,” pa še dodaja Mateja in opozarja: “Nikoli ne vemo, kakšna usoda čaka nas. Meni je Julija za zgled, ker kljub bolezni oddaja pozitivno energijo. Misli in je odločena, da bo raka premagala. Pred nekaj dnevi sta se z očetom pogovarjala o tej bolezni, zdravljenju in pogovor je nanesel na besedo smrt. Očeta je kar zmrazilo. Močno je zadrževal solze pred njo. Seveda je to videla in mu mirno rekla: ‘Glej, tati: imam čudovito družino, s katero sem srečno preživela vseh 16 let … in če bom umrla, bom umrla srečna.'”

Zarje smo v svoji novi akciji kupile najnovejšo slikanico, ki jo bomo podarile šolam, vrtcem in knjižnicam.
Nenavadna slikanica, ki jo je mogoče brati, si jo ogledovati, potipati in tudi poduhati! Duhovito besedilo govori o špagetu Žigu, ki pobegne iz lonca in na svoji poti v svet sreča jabolko. To je prepričano, da je špaget ogromen črv, ki ga bo pojedel. Imenitne ilustracije priznanega umetnika Zvonka Čoha so jasne in pregledne, upodobljeni predmeti pa so tako veliki kot v resnici, kar pomaga pri tvorjenju predstav.
Posebna dragocenost tipanke je, da je namenjena tako slepim, slabovidnim kot tudi videčim otrokom. Besedilo je tiskano v povečanih črkah ter v braillovi pisavi. Izkušnje kažejo, da so tipanke izjemnega pomena prav za vse otroke – slepi tipajo ilustracije, videči pa se srečajo z braillovo pisavo in začno razmišljati o vrstnikih s posebnimi potrebami, kar razvija empatijo do »drugačnih«. Slikanica je prva iz serije Tipanka, v katerih bo glavni junak, napol kuhani špaget Žiga, odkrival svet ter se preizkušal v situacijah, ki so otrokom blizu.

Zarje smo se lotile dolgoročnega projekta »Očke na velikem planetu«, kjer želimo skozi različne oblike dejavnosti, druženja in akcij otrokom in mladini približati skrb za varstvo našega okolja, ki je tudi ena izmed usmeritev delovanja Lions klubov. V sodelovanju z Vrtcem Jadvige Golež bomo pripravile utrip – razstavo naših najmlajših – predšolskih otrok v kreaciji 2-3 skupinskih slik, ki bo v avli MOM 22. aprila na Dan zemlje.
Prepričane smo, da bo iskren odtis otroških rok, njihovih misli prepletenih z osnovno idejo lionizma zanimivo in poučno sporočilo vsem obiskovalcem MOM. Projekt je zasnovala in ga vodi mag. Mojca Knez, strokovnjak iz področja okoljevarstva. Organizator je Dragica Sajko, ki je v vrtcu pripravila likovno delavnico, v kateri bodo otroci na platnu izrazili svoje zamisli.
Za ta projekt nam je specialistka Zvonka Rosandič, prof. lik. um. izdelala celostni grafični znak, ki ponazarja vse štiri elemente, ki sestavljajo glavni eko sistem za naše življenje: zemlja, voda, toplota in zrak.
Ptici ponazarjata ljubezen ter zdravo in mirno življenje na zemlji s sporočilom: “ZDRAVA ZEMLJA – MOJA PRIHODNOST”.
Oblikovni in barvni elementi celostnega grafičnega znaka so vkomponirani v obliki “POŠTNE ZNAMKE”, ki jo bomo dale natisniti na pošti in bo s svojo sporočilnostjo obšla Slovenijo in svet.

Tudi ZARJE smo se kot veliko slovenskih Lions klubov odločile za posredovanje pomoči Haitiju preko LCIF–Lions Clubs International Foundation. S tem smo pokazali, da se zavedamo našega humanitarnega poslanstva in moči naše organizacije.
Po ocenah je potres 7. stopnje prizadel 3 milijone ali 1/3 haitijskega prebivalstva. Število smrtnih žrtev še ni dokončno, a iz ure v uro narašča. Razmere v državi so kaotične, prizadetim primanjkuje vode, grozijo izbruhi epidemij nevarnih bolezni.
LCIF je fundacija, ki je nam slovenskim Lions-om v preteklosti zaupala, da bomo nakazana sredstva porabili za pravi namen. In prav je, da tudi mi zaupamo LCIF, da bodo naša sredstva, namensko nakazana LCIF-u za pomoč žrtvam potresa na Haitiju, prišla do njih.

V petek 13. novembra smo Zarje priredile dodrodelno jesensko druženje z imenom “Zarja Oči Zaiskri”, ki je bilo namenjeno varovancem VDC POLŽ, ljudem s posebnimi potrebami, ki so na prireditvi tudi nastopili s svojim pevskim zborom. S pomočjo likovnega izražanja so osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju lahko uspešne, aktivne, kreativne, občutijo in doživljajo dimenzijo estetike, se samopotrjujejo, sproščajo in vzpostavljajo harmonijo z okoljem. S slikanjem na platno se tako izrazi enkratnost vsakega posameznika.
Priredile smo avkcijo njihovih slik, katere izkupiček je v namenjen za nagrade varovancem, ki so slike ustvarili, za nabavo materiala za nadaljnje likovno ustvarjanje in za dodatne nefinancirane nadstandardne programe kot so šport, specialna športna olimpiada, rekreacija.
Drugi del izkupička od prireditve, ki smo ga pridobile od kart, srečelova in donacij smo namenile 9- letnemu dečku z okvaro oči za nabavo elektronske lupe.
Zarje smo na prireditvi zbrale preko 9.000 €. Na avkciji smo uspele prodati 22 slik in dosegle zavidljivo višino 5.370 €.
Zahvaljujemo se vsem nastopajočim, ki so to storili brezplačno, vsem donatorjem, ki so prispevali finančne prispevke ali materialne prispevke in vsem gostom, ki so se v tako velikem številu odzvali na našo prireditev in s tem prispevali za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Za dva groša fantazije
V žepu moraš le imet,
pa že delaš coprnije,
da vse lepši je ta svet.
F.M.Ježek

Verzi Franeta Milčinskega – Ježka nosijo sporočilo, ki so ga v VDC POLŽ Maribor vzeli za svojega. V njem je vse tisto, kar iz dneva v dan počnejo z uporabniki. In prav zaradi tega je delo z uporabniki tisto, ki jih izpolnjuje – posebno takrat, ko vidijo, da enako pomeni tudi uporabnikom, s katerimi delajo. Varstveno delovni center POLŽ Maribor je namreč javni socialno-varstveni zavod, namenjen varstvu, vodenju in zaposlitvi odraslih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki niso sposobne za samostojno življenje ter potrebujejo stalno pomoč in vodenje, sposobne pa so za delo pod posebnimi pogoji, ki jim ga zagotavlja zavod.
S pomočjo likovnega izraza so osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju lahko uspešne, aktivne, kreativne, občutijo in doživljajo dimenzijo estetike, se samopotrjujejo, sproščajo in vzpostavljajo harmonijo z okoljem. S slikanjem na platno se tako izrazi enkratnost vsakega uporabnika.
Zato so v začetku meseca julija v VDC POLŽ MARIBOR na Enoti Park mladih organizirali likovno kolonijo. Slikali so z akrilnimi barvami na platna iz jute in bombaža. Platna so pripravili uporabniki skupaj z inštruktorjema v mizarski delavnici.
Za tematiko 1. likovne kolonije so izbrali naslednjo Ježkovo misel:

Sončna ura dobro ve,
šteti temnih ur ne sme,
kaj zato, če temno
danes je, vse nebo
jutri zlato sonce bo.

Slike so prispevali varovanci iz enote LENART : ROMANA ČUŠ, RUDI STRAH, JOŽICA VNUK, ALEŠ KATAN, TANJA KUŠENIK, SLAVKO MESAREC. Vsi so tudi člani likovnega krožka;
iz enote RUŠE razstavlja: ALEKSANDRA OMAN
iz enote ŠENTILJ razstavljajo : LUKA KRANER, BARBARA GORNIK, MATEJ BOTOLEN, ANDREJ KOZAR, SANDRA KAUČIČ.
ENOTA RAPOČEVA je prispevala tri slikarje: DAVIDA BALAŽIČA, LANO STEPANOVIČ IN DAMJANO BARANIČ.
Iz enote PARK MLADIH razstavljajo MARIJA FRIEDL, SLAVICA JEŽ, MARIO MARTINEC, MARKO DOŠLER in JANJA PAVLINEK. Vsi za čopič poprimejo priložnostno.
ALEKSANDRA HERKOVIČ, ALEKSANDRA KOVAČIČ, BERNARDA KAISER, MIRA KOMLJENOVIČ
so uporabniki likovne delavnice, ki za čopič poprimejo skoraj vsak dan.
Poleg uporabnikov iz vseh enot so se jim pri likovnem ustvarjanju pridružili še učenca Rok in Monika z likovno pedagoginjo Suzano Špindler iz OŠ Janka Glazerja Ruše ter člana RULIK (Ruški likovni krog) Kaja Lukač, absolventka katedre za likovni pouk na Pedagoški fakulteti ter priznani slikar Ervin Kralj. Oba sta s svojimi bogatimi izkušnjami pomagala uporabnikom pri slikanju.
Jesen je s svojimi toplimi barvami ponovno v njih obudila željo po slikanju. Zato so se konec septembra zbrali in poskušali na platnih upodobiti žar jeseni.
V sklopu obeh kolonij so nastala čudovita likovna dela, polna sonca, sreče in veselja do življenja. 

Na dan Zemlje smo ZARJE pripravile stojnico igrač, ki so jih podarile otrokom in varovancem VDC Polž. 

O PREDSTAVI

Monodrama je nastala na podlagi besedila judovskega psihoanalitika in bivšega komunista Wilhelma Reicha (1897 – 1957) Govor malemu človeku, ki je bilo napisano poleti 1946. leta v ZDA. Gre za ostroumno razmišljanje razumnika in upornika proti vsem manipulacijam, ki so se v zgodovini človeštva dogajale v imenu malega človeka, naroda in nacije, rase, uveljavljenih norm in pravil. Prav dejstvo, da besedilo ni bilo napisano za javno objavo, kaj šele za gledališko uprizoritev, odločilno vpliva na njegovo neposrednost, drznost, brezkompromisnost in provokativnost v razgrinjanju najglobljih vzrokov in povodov za tragedije, ki jih človeštvo doživlja skozi vso svojo zgodovino.
Lik, ki ga Vlado Novak prestavlja, je oster in ironičen, včasih celo ciničen, vendar sočasno do skrajnosti resnicoljuben. Njegov Reich ni topel in dober že na površini, temveč šele v globini, do katere se je treba dokopati skozi trdo, raskavo, morda celo neprijetno skorjo. Z izzivalnostjo, tudi zmerjanjem in izjemno zahtevnostjo skuša mobilizirati tako svojega imaginarnega malega človeka kot konkretnega gledalca in poslušalca v dvorani.

O IGRALCU

Vlado Novak (1952) je eden izmed najvidnejših predstavnikov slovenskega filmskega in gledališkega prostora. Odigral je več kot sto različnih gledaliških vlog, večinoma glavnih, in nastopil v vrsti filmov. Prejel je nagrado Prešernovega sklada za leto 1985, Glazerjevo listino, Marulićevo nagrado v Splitu in sedem Borštnikovih nagrad. Leta 1995 je prejel tudi Stopovo nagrado za igralca leta.
Izvrstni igralec, ki se je večini nepozabno vtisnil v spomin kot Gajaš Pišti v najbolj gledanem slovenskem filmu Petelinji zajtrk (prihodnjo sredo si ga bomo lahko ogledali na TV Slovenija), prihaja v naš skromni kulturni hram.
Poslušati Novakov Govor malemu človeku ni samo »en lep večer«, temveč dragoceno gledališko dejanje in priložnost gledalcu za razmislek o sebi in drugih.