Uncategorized

Tudi ZARJE smo se kot veliko slovenskih Lions klubov odločile za posredovanje pomoči Haitiju preko LCIF–Lions Clubs International Foundation. S tem smo pokazali, da se zavedamo našega humanitarnega poslanstva in moči naše organizacije.
Po ocenah je potres 7. stopnje prizadel 3 milijone ali 1/3 haitijskega prebivalstva. Število smrtnih žrtev še ni dokončno, a iz ure v uro narašča. Razmere v državi so kaotične, prizadetim primanjkuje vode, grozijo izbruhi epidemij nevarnih bolezni.
LCIF je fundacija, ki je nam slovenskim Lions-om v preteklosti zaupala, da bomo nakazana sredstva porabili za pravi namen. In prav je, da tudi mi zaupamo LCIF, da bodo naša sredstva, namensko nakazana LCIF-u za pomoč žrtvam potresa na Haitiju, prišla do njih.

V petek 13. novembra smo Zarje priredile dodrodelno jesensko druženje z imenom “Zarja Oči Zaiskri”, ki je bilo namenjeno varovancem VDC POLŽ, ljudem s posebnimi potrebami, ki so na prireditvi tudi nastopili s svojim pevskim zborom. S pomočjo likovnega izražanja so osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju lahko uspešne, aktivne, kreativne, občutijo in doživljajo dimenzijo estetike, se samopotrjujejo, sproščajo in vzpostavljajo harmonijo z okoljem. S slikanjem na platno se tako izrazi enkratnost vsakega posameznika.
Priredile smo avkcijo njihovih slik, katere izkupiček je v namenjen za nagrade varovancem, ki so slike ustvarili, za nabavo materiala za nadaljnje likovno ustvarjanje in za dodatne nefinancirane nadstandardne programe kot so šport, specialna športna olimpiada, rekreacija.
Drugi del izkupička od prireditve, ki smo ga pridobile od kart, srečelova in donacij smo namenile 9- letnemu dečku z okvaro oči za nabavo elektronske lupe.
Zarje smo na prireditvi zbrale preko 9.000 €. Na avkciji smo uspele prodati 22 slik in dosegle zavidljivo višino 5.370 €.
Zahvaljujemo se vsem nastopajočim, ki so to storili brezplačno, vsem donatorjem, ki so prispevali finančne prispevke ali materialne prispevke in vsem gostom, ki so se v tako velikem številu odzvali na našo prireditev in s tem prispevali za pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Za dva groša fantazije
V žepu moraš le imet,
pa že delaš coprnije,
da vse lepši je ta svet.
F.M.Ježek

Verzi Franeta Milčinskega – Ježka nosijo sporočilo, ki so ga v VDC POLŽ Maribor vzeli za svojega. V njem je vse tisto, kar iz dneva v dan počnejo z uporabniki. In prav zaradi tega je delo z uporabniki tisto, ki jih izpolnjuje – posebno takrat, ko vidijo, da enako pomeni tudi uporabnikom, s katerimi delajo. Varstveno delovni center POLŽ Maribor je namreč javni socialno-varstveni zavod, namenjen varstvu, vodenju in zaposlitvi odraslih oseb z motnjo v telesnem in duševnem razvoju, ki niso sposobne za samostojno življenje ter potrebujejo stalno pomoč in vodenje, sposobne pa so za delo pod posebnimi pogoji, ki jim ga zagotavlja zavod.
S pomočjo likovnega izraza so osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju lahko uspešne, aktivne, kreativne, občutijo in doživljajo dimenzijo estetike, se samopotrjujejo, sproščajo in vzpostavljajo harmonijo z okoljem. S slikanjem na platno se tako izrazi enkratnost vsakega uporabnika.
Zato so v začetku meseca julija v VDC POLŽ MARIBOR na Enoti Park mladih organizirali likovno kolonijo. Slikali so z akrilnimi barvami na platna iz jute in bombaža. Platna so pripravili uporabniki skupaj z inštruktorjema v mizarski delavnici.
Za tematiko 1. likovne kolonije so izbrali naslednjo Ježkovo misel:

Sončna ura dobro ve,
šteti temnih ur ne sme,
kaj zato, če temno
danes je, vse nebo
jutri zlato sonce bo.

Slike so prispevali varovanci iz enote LENART : ROMANA ČUŠ, RUDI STRAH, JOŽICA VNUK, ALEŠ KATAN, TANJA KUŠENIK, SLAVKO MESAREC. Vsi so tudi člani likovnega krožka;
iz enote RUŠE razstavlja: ALEKSANDRA OMAN
iz enote ŠENTILJ razstavljajo : LUKA KRANER, BARBARA GORNIK, MATEJ BOTOLEN, ANDREJ KOZAR, SANDRA KAUČIČ.
ENOTA RAPOČEVA je prispevala tri slikarje: DAVIDA BALAŽIČA, LANO STEPANOVIČ IN DAMJANO BARANIČ.
Iz enote PARK MLADIH razstavljajo MARIJA FRIEDL, SLAVICA JEŽ, MARIO MARTINEC, MARKO DOŠLER in JANJA PAVLINEK. Vsi za čopič poprimejo priložnostno.
ALEKSANDRA HERKOVIČ, ALEKSANDRA KOVAČIČ, BERNARDA KAISER, MIRA KOMLJENOVIČ
so uporabniki likovne delavnice, ki za čopič poprimejo skoraj vsak dan.
Poleg uporabnikov iz vseh enot so se jim pri likovnem ustvarjanju pridružili še učenca Rok in Monika z likovno pedagoginjo Suzano Špindler iz OŠ Janka Glazerja Ruše ter člana RULIK (Ruški likovni krog) Kaja Lukač, absolventka katedre za likovni pouk na Pedagoški fakulteti ter priznani slikar Ervin Kralj. Oba sta s svojimi bogatimi izkušnjami pomagala uporabnikom pri slikanju.
Jesen je s svojimi toplimi barvami ponovno v njih obudila željo po slikanju. Zato so se konec septembra zbrali in poskušali na platnih upodobiti žar jeseni.
V sklopu obeh kolonij so nastala čudovita likovna dela, polna sonca, sreče in veselja do življenja. 

Na dan Zemlje smo ZARJE pripravile stojnico igrač, ki so jih podarile otrokom in varovancem VDC Polž. 

O PREDSTAVI

Monodrama je nastala na podlagi besedila judovskega psihoanalitika in bivšega komunista Wilhelma Reicha (1897 – 1957) Govor malemu človeku, ki je bilo napisano poleti 1946. leta v ZDA. Gre za ostroumno razmišljanje razumnika in upornika proti vsem manipulacijam, ki so se v zgodovini človeštva dogajale v imenu malega človeka, naroda in nacije, rase, uveljavljenih norm in pravil. Prav dejstvo, da besedilo ni bilo napisano za javno objavo, kaj šele za gledališko uprizoritev, odločilno vpliva na njegovo neposrednost, drznost, brezkompromisnost in provokativnost v razgrinjanju najglobljih vzrokov in povodov za tragedije, ki jih človeštvo doživlja skozi vso svojo zgodovino.
Lik, ki ga Vlado Novak prestavlja, je oster in ironičen, včasih celo ciničen, vendar sočasno do skrajnosti resnicoljuben. Njegov Reich ni topel in dober že na površini, temveč šele v globini, do katere se je treba dokopati skozi trdo, raskavo, morda celo neprijetno skorjo. Z izzivalnostjo, tudi zmerjanjem in izjemno zahtevnostjo skuša mobilizirati tako svojega imaginarnega malega človeka kot konkretnega gledalca in poslušalca v dvorani.

O IGRALCU

Vlado Novak (1952) je eden izmed najvidnejših predstavnikov slovenskega filmskega in gledališkega prostora. Odigral je več kot sto različnih gledaliških vlog, večinoma glavnih, in nastopil v vrsti filmov. Prejel je nagrado Prešernovega sklada za leto 1985, Glazerjevo listino, Marulićevo nagrado v Splitu in sedem Borštnikovih nagrad. Leta 1995 je prejel tudi Stopovo nagrado za igralca leta.
Izvrstni igralec, ki se je večini nepozabno vtisnil v spomin kot Gajaš Pišti v najbolj gledanem slovenskem filmu Petelinji zajtrk (prihodnjo sredo si ga bomo lahko ogledali na TV Slovenija), prihaja v naš skromni kulturni hram.
Poslušati Novakov Govor malemu človeku ni samo »en lep večer«, temveč dragoceno gledališko dejanje in priložnost gledalcu za razmislek o sebi in drugih.