Naše Sonje ne bomo več srečevale na skupnih druženjih. V začetku aprila je tiho in mirno odšla v naš spomin. Spominov  nanjo pa se je v letih, ko nas je družilo članstvo v LK Zarja, nabralo nič koliko. Bi jih bilo mogoče strniti v nekaj suhoparnih stavkov? Nikakor. O Sonji, članici našega kluba od vsega začetka, pač ni mogoče govoriti »na kratko«. Vse, ki smo imele priložnost, veselje in čast skupaj z njo ustvarjati   uspešno Zarjino zgodbo, smo hvaležne za leta druženja s Sonjo. Bila nam je zgled dobrodelnosti in humanosti.

Kdo je bila Sonja Vračko?  V krogu znancev je rada pripovedovala o  svoji mladosti.  Da sta jo zaznamovala skromno življenje, delavnost, vztrajnost in poštenje – popotnica, ki jo je prejela od njej nadvse dragega očeta.  To popotnico je skrbno negovala tudi v svojih aktivnih letih, ki jih je preživela na čelu nekdaj najuglednejše finančne ustanove – SDK. A o tem bi vedeli več povedati njeni takratni delovni sopotniki. Me, njene klubske tovarišice, pa lahko brez zadržkov potrdimo, da  je v življenje našega kluba vnašala vedrino in dinamiko, zdravo kritičnost in jasno usmerjenost k ciljem. Naloge, ki so ji bile zaupane, je speljala resno in odgovorno. Organizacija izleta? Malenkost. Pa smo si ogledale negovski grad in spoznale  radgonsko vinsko klet. So redna klubska srečanja resna stvar? Za Sonjo so bila. Malo verjetno je, da bi kdaj še katera prejela pohvalo za 100% udeležbo. Sonja jo je.

Mnoge se spomnimo, s kakšnim ponosom je pripovedovala o začetkih projekta donirane hrane; o vnemi, s kakršno so ona in druge članice kluba v večernih urah zbirale viške hrane in jo same, z lastnimi vozili  prevažale do zavetišča za brezdomce. V nekaj več kot desetletju se je akcija udomačila v vseh večjih slovenskih krajih.

Sonjina radoživa vpetost v življenje našega mesta se je kazala v sila raznolikih smereh: v rednem obiskovanju koncertov in gledališča, v kritičnem spremljanju aktualnih dogodkov pa seveda v navdušenem veselju  nad dosežki  naših športnikov. Kazalo je, da ji nič ni tuje, da ji nič ne more uiti.

Potem je v naša življenja zasekala pandemija. Z njo odrezanost od bližine, od stikov. Zarezala je v naše občutke in misli, v  naše zdravje. Tudi v Sonjino. Zazrta vase v zavedanju, da ji pešajo moči, se je počasi, previdno odmikala. Opuščala je druženja in se odrekala njej nekoč ljubim stvarem. Tudi sedež v 7. vrsti velike dvorane je zadnja leta sameval.

Ob njenem okroglem 90-letnem jubileju marca lani smo jo še obiskale na njenem domu. Letošnjega, svojega zadnjega, je pričakala v Domu starejših v Lenartu. Tam sta  v svojih zlatih letih z Rudijem našla prijazno pomoč in podporo. Od tam so jo najbližji pospremili k zadnjemu počitku.

Ni bilo prilike, da bi se od nje poslovile tudi me. A pomembno je, da na neki način ostaja v naši sredi kot spomin na iskreno, odločno podpornico tistih, ki potrebujejo pomoč.

Prava GOSPA, resnično DAMA.

  • Sonji v slovo zapisala Jolanda Tičar

Njena predana dejanja, pozitivni zgledi in modri nasveti bodo za vedno zapisana v naših srcih in v dediščini našega kluba.

Draga Sonja, počivaj v miru!